Hormoni v našem telesu sodelujejo med seboj in ničesar ne želijo prepustiti naključju. Ohranjajo nas v dobri formi, dokler jim to dopuščamo. Ko izhajamo iz srca – ne iz interesov, je naša pot posuta z razumevanjem in odpuščanjem. Ko pa delujemo iz interesov se zdrava pamet poslavlja od idealnega delovanja hormonov in nas pelje na pot preizkušenj in skušnjav.
Edino težave so tiste, ki nas lahko spravijo na pravo pot, saj ko se stvari podirajo, se včasih dela red, včasih pa tonemo še globje.
Hormoni izbirajo pot stalnosti, umirjenosti in nam kažejo pot s svojim delovanjem. Ko nas je npr. strah nam dajo na izbiro več možnosti, a včasih notranjih izbir ne poslušamo in se predamo zunanjim dražljajem.
Ko ne odpuščamo nam dajo možnost izbire, se postaviti na prvo mesto in odpuščati v svoje dobro, saj hormoni omogočajo notranjo umirjenost, ko se prepustimo svojim občutkom. Odpuščamo predvsem zaradi sebe, da najdemo pot v notranji mir.
Hormoni so vezani na čakre preko žlez in se trudijo uravnavati notranjo in zunanjo energijo. Notranja energija oz. samopodoba je naš pravi jaz, zunanja je to, kar kažemo navzven.
Prava pot je v sodelovanju obeh samopodob v cilju izenačitve le teh. Večinoma ne želimo pokazati svojo pravo naravo, torej notranjo samopodobo, saj nas je strah, da drugim le ta ne bo všeč. Raje sprejemamo lažno notranjo samopodobo. Lažemo sebi oz. se pretvarjamo kdo smo in živimo v neiskrenosti, ki se potem prenaša na naše samosprejemanje, samospoštovanje, vrednote, ….
Tako se prave notranje samopodobe več niti ne zavedamo in trud izenačiti notranjo in zunanjo samopodobo je že vnaprej obsojen na propad. Obstajajo pa seveda stresne situacije, alkohol, bolezen, … ko se naš trud zakriti notranjo samopodobo umakne resnici in v takih situacijah se ali sesujemo ali pa pokažemo pravi obraz.
Hormoni poleg vzorcev, želja, … odigrajo svojo vlogo, saj nam pokažejo pot oz. nadvladajo naše laži in napačne predstave o sebi. Takrat pokažemo kdo smo in vpliv oz. delovanje napačnih hormonov za to situacijo nas prisili biti to kar smo. Seveda sami sebe ne opazimo, saj smo prepričani, da delamo prav.
Tako pot lahko vzamemo kot potrebno šolanje svojih napak in prepotrebnih sprememb, lahko pa vztrajamo na tej poti. Prej ali slej ostanemo sami in je čas, da spregledamo.
Ravno hormoni nam omogočajo pot nazaj na prave tirnice, a le če se poslušamo, se pokesamo svojih grehov in damo sebe na prvo mesto potrebnih sprememb. Če se ukvarjamo z drugimi, potem pozabimo na spreminjanje sebe. Tako želimo spreminjati druge na osnovi svojih pogledov, ki pa so večinoma napačni, dokler ne postanemo to kar si v resnici želimo in z delom na sebi, samosprejemanjem in odpuščanjem postanemo svoja najboljša izdaja.
Prihaja čas višjih dimenzij, ki nas silijo postati svoja najboljša različica predvsem z izenačenjem notranje in zunanje samopodobe. Torej postajamo to kar smo in to pokažemo tudi navzven. Tako drugi hipoma zaznajo naše vrednote, karakter, osebnost in našo zavest in ne potrebujemo izgubljati leta s spoznavanjem bodočih partnerjev, prijateljev …
Samozadostnost je temelj našega bivanja. To so notranji temelji, kot korenine pri drevesu. Če so korenine plitke in šibke, nas notranja nestabilnost nosi sem in tja v nestanovitnost. Na tej poti nas hormončki usmerjajo po napačni poti napačnih notranjih vzorcev. Npr. imate urejeno življenje a s šibkimi čustvenimi temelji, a vzorcem ali željo po pomembnosti. Ko srečate osebo, ki se vam zdi pomembna, ste kot Rottweiler, ki zagleda srno. Nič ne slišite, nič ne vidite, le pot za doseganje ciljev. Aktivirate adrenalin in oksitocin in je velika možnost, da zapravite urejeno življenje.
Drugi večji problem je notranja praznost. Življenje brez smisla in poslanstva. Potem vam prihajajo prav vaši hormončki sreče za prikrivanje vašega nezadovoljstva. Ali je to pretirano uživaštvo, nakupovanje, alkohol, spolnost ali katerekoli druge odvisnosti, ki pa nas na koncu vedno pustijo prazne. Na dolgi rok je visoka energija, ki jo omogoča adrenalin nekaj takega kot bi avto ves čas vozili na visokih obratih. Prej ali slej pride do adrenalinske izgoretosti.
Rešitve so seveda v delu na sebi, samosprejemanju, odpuščanju. Ko tako postavimo notranje temelje, postanemo drevo z močnimi koreninami. Redke so situacije, ki nas vržejo iz tira.
Naslednje je, da dodamo smisel svojemu življenju in postanemo še boljši. To so dobra dela, pomoč drugim in delovanje v javno dobro.
Drugih ne moremo spreminjati, pomembno je, da jih sprejmemo. Seveda je predpogoj da sprejmemo sebe. Delno jih lahko spreminjamo le tako, da spremenimo sebe. Tako nastane večja verjetnost, da se bodo tudi oni spremenili na osnovi naših sprememb, naše energije in našega zgleda.
Druga pot, da spreminjamo druge je, da z njimi delimo našo ljubezen. Ne bomo jih mi spremenili, ampak naša ljubezen, sočutje, potrpežljivost. Seveda pa lahko damo samo to kar imamo. Vredno je poizkusiti.
Pomemben delček sprememb, ki si jih želimo pri partnerju je, da od njega/nje ne zahtevamo sprememb, ampak jim damo lastnost, ki si jo mi želimo pri njih. Npr. si želimo nežnosti, pozornosti ali spoštovanja in če bomo to zahtevali od partnerja, je majhna možnost za uspeh. Če pa mi partnerju to iz dneva v dan dajemo skozi naša dejanja pa se ta možnost bistveno poveča. Seveda od partnerja tudi ne moremo zahtevati popolnosti, če je sami ne dajemo.
Vse je v verjetnosti. Če se nek odnos začne iz pravih razlogov, torej ljubezni in ne interesov, je že v začetku večja možnost uspeha. Seveda so nekatere postaje končne, nekatere pa vmesne. V vmesnih se preko partnerskih odnosov šolamo premagati svoje šibke točke, vzorce, strahove, hormonsko neravnovesje … in ko naš mozaik notranjih temeljev postane popoln, je čas za končno postajo, torej za dolgotrajnega partnerja, družino…
Višja stopnja človeškega razvoja so občutki, ki jih zaznamo kot sporočila naše duše. Če smo notranje umirjeni, jih zaznamo posamično. Drugače se nalagajo v notranjem jedru. Skupek teh notranjih zaznav je intuicija, ki nam pokaže potrebne usmeritve, ko se umirimo in smo v stiku s seboj. Naša duša zdravi naša čustva skozi notranje občutke.
Stik s seboj ponazarja izenačitev notranje in zunanje samopodobe. Torej ko smo to kar smo, se nam odpirajo Božja vrata duhovne podpore in usmeritev v prihodnost tlakovano z lučkami Božje samopodobe.
