Vera vase, samozadostnost in odpuščanje niso samo pojmi, ampak ponazarjajo trdo delo na sebi. Ko se sprejmemo je to pot do notranje moči, samozadostnosti in vere vase. Pomilovanje nima mesta v našem življenju, če hočemo trdno stopiti na pot preizkušenj in težav, ki nas bodrijo na poti vase in predstavljajo pot do urejenega življenja. Kdor se smili samemu sebi, ni zrel za preizkušnje, ki jih prinaša življenje kot možnost napredka in samospoznanja.
Samospoznanje je pot po kateri hodimo vsak dan do popolnosti svojih občutkov, samozadostnosti in poti vase. Pot vase predstavlja proces, ko se ne ukvarjamo z okolico in drugimi, ampak damo sebe na prvo mesto in se prepustimo občutkom notranjega miru, ki nam kaže, kje moramo še izoblikovati svoj karakter, svojo moč in svojo trdnost.
Samospoznanje je proces zorenja na poti hrabrosti in poguma, ki ju potrebujemo vsak dan, ko se hočemo zoperstaviti ponavljanju napak in bližnjicam. Saj če hočemo po krajši poti, ponavadi zmanjka modrosti za uspešno opravljanje preizkušenj.
Modrost je prava pot, ko poslušamo svoje srce in delujemo v simbiozi z dušo in duhovnim svetom. Ta nas podpira vedno, ko je to potrebno in predstavlja pravo pot, ko ne vemo kam iti, levo ali desno. Včasih je sicer vseeno, saj vedno dobimo, kar nam je namenjeno a včasih traja dlje, da najdemo pravo pot v ustreznem času.
Poti je več a ena je optimalna, da vse stvari pridejo pravočasno. Ta je oblika simbioze duše in telesa. Duša nas nezavedno usmerja skozi občutke in notranje zaznave, ki predstavljajo pot, ko se odpremo svojemu srcu in ne delujemo na vzorcih, egu ali neznanju.
Ego nas oddaljuje od prave poti, ko se ne sprejemamo in se tako oddaljimo od sebe. Prava pot je, ko damo sebe na pravo mesto v družbi, ne izstopamo po nepotrebnem in smo vedno tam, ko nas nekdo potrebuje.
Simbioza in razvoj družbe kot celote sta izredno pomembni, saj le kot celota se izoblikujemo v moralnih vrednotah, ljubezni in sodelovanju.
Ni potrebno, da kdorkoli zaostaja. Bodrimo eden drugega v potrebnem napredku. Kdor zaostaja, mu dajmo delček svoje moči, ki se bo v nas obnovila in ojačala. Saj kadar delamo dobra dela, nekomu stojimo ob strani, ko nas potrebuje, je to pot razvoja človeštva na najvišjih standardih. Poplačani bomo z Božjo pomočjo, ko se sami znajdemo v stiski.
Ni vsaka pot prava, ko se odločamo kako naprej. Če ne vemo, počakajmo kakšen dan, da se situacija izkristalizira, negotovost izgine in lažje gremo naprej, ko smo v sebi brez strahu pred neuspehom.
Kaj je uspeh? Je to trenutek slave ali le korak naprej. Ko se poslušamo in izoblikujemo v svoji najboljši verziji, uspeh ne more izostati. Če ga delimo z drugimi, je to trenutek slave v kolektivni zavesti, ki se tako razvija kot celota.
Prepustite se občutkom in ego bo izginil. Ko nas pelje na stranpoti našega razvoja, tudi družba izgublja kot celota. Ko pa damo javno dobro na prvo mesto, je naš trud vedno poplačan tudi na osebnem nivoju.
Razvijamo se lahko le, ko smo zadovoljni s seboj in se trudimo doprinesti razvoju človeštva po majhnih vsakdanjih dobrih dejanjih. Takrat se naša zavest prekrije s celoto Božje zavesti in nas usmerja po poti pogumnih in hrabrih ljudi, ki pomagajo tudi neznancu, ko se za to pokaže priložnost.
Ko prerastemo sebičnost in omejitve, delamo v javno dobro.
Omejitve si vsakdo postavlja sam. Po navadi so to naši strahovi, tudi strah v nečem biti najboljši. Kdor je v nečem najboljši, se lahko združi v celoto, ko te lastnosti preko svoje duše preda v kolektivno zavest človeštva. Za nagrado iz kolektivne zavesti dobi ojačanje svojih šibkih točk, ki se preko duše prenese v naše zavedanje.
Torej izstopajmo, ko je to potrebno, da razvijemo vse svoje talente. Takrat dobivamo Božjo pomoč, da jih prenesemo v celoto človeštva. Potem se lahko zlijemo z našo prihodnostjo, tako na osebnem, miselnem in čustvenem področju ter cenimo celoto in popolnost, ko jo prepoznamo v sebi.
Vaša Marija
